Zaključna misel
Ti bonboni ne kričijo.
Mirno ležijo na pergamentu – zlato rjavi, posuti z žitaricami in oreščki, lesketajoči se od čokolade – dokler se ne zasliši prvi pok, ko odlomiš košček.
Potem pride hrustljavost. Slano-sladek vzdih. “O moj bog, kako je to lahko tako preprosto in tako dobro?!”
Imaju okus po otroških uličnih sejmih. Kot paketi s negovalnim proizvodima od doma. Kot ljubav, stisnjena v nekaj, kar lahko držiš v rokah.
To je moćan jednostavni sastojak, pripremljen s posebnošću:
Ne hrani se samo tijelo.
Hranijo spomen. Dar. Veselje.
Nastavite čitati - vrijedi svake sekunde
Za nastavak kliknite gumb ispod oglasa ⬇️
